Kako naj govorim z nasprotnim spolom?!

Ne, ne, ne, še huje! O svoji sramoti ne bom razmišljala samo jaz. Tudi on jo bo nosil v mislih, vsakokrat, ko se bova srečala, se bo spomnil nanjo, in s tem bom morala živeti do konca svojih dni. 

O, da bi se lahko pogreznila v zemljo.
 

Pred nekaj tedni …

To, da bom pozabila na Luko in si našla drugega fanta, sem vzela strašno resno. Odločila sem se, da bom odprla oči in srce in si dopustila, da mi postane všeč nekdo, ki v meni ne vidi samo servisa za pisanje domačih nalog in preganjanje dolgčasa. Kako sem takrat pred davnimi časi vedela, da sem zaljubljena v Luko? Tega se nisem mogla spomniti. Ampak prepričana sem, da take reči preprosto veš, ko se zgodijo. Zato sem z očmi in srcem na prepihu čakala, da me spet zadene. 

Nekoč sem nekje prebrala, da ljubezen pride, ko najmanj pričakuješ. Zveni lepo in po svoje sem od nekdaj upala, da se mi vsaj za nekaj ne bo treba prelomiti na pol (fino bi bilo, če bi kaj takega delovalo tudi pri hujšanju in učenju). Toda ker sem človek logike (razen pri matematiki), težko verjamem, da se bo nekoč vesolje ustavilo in zaigralo na violine, da si bova s človekom, ki mi bo všeč (in bom jaz všeč njemu!!!), po cvetočem polju stekla v objem. Mogoče bi me prej prepričali, da je zemlja ploščata.

No, ker pa sem tudi človek reda in načrtov (razen v vsakdanjem življenju), sem med upanjem, da so okrogli planeti le večstoletna zabloda, sestavila seznam fantov, ki bi lahko prišli v poštev, in vanj zapisovala njihove prednosti in slabosti ter, pomembneje, verjetnost, da se med nami nekaj zgodi. Ni me pomirilo, ker je bil zadnji stolpec poln minusov. 

»Tako ne boš nikamor prišla,« je zmajala z glavo Klara Jasna. »Ljudje še dosmrtne kredite vzamejo bolj spontano, kot ti izbiraš fanta.«

Zabrusila sem ji: »Ti kar čakaj, da ti ga bo prinesel Božiček.« 

Priznam, to je bilo grdo in mi ni v čast. V resnici si jaz od Božička ne bi zaslužila niti drobtinice. Klara Jasna je bila upravičeno užaljena in ne morem ji zameriti, da se je pridušala, da noče več biti moja prijateljica. Zato sem se ji hitro opravičila.
 

Še zmeraj pred nekaj tedni …

Še tale medklic, potem pa se pomaknem nekaj dni naprej: se vam je že kdaj zgodilo, da pri kakšnem luštnem fantu niste opazili, da je lušten fant? S tem ne mislim, da ste ga imeli za punco, dobermana ali božično zvezdo, temveč da ste se z njim pogovarjali, kot da bi bil prav tak kot vi? Samo vprašam. 
 

Pred nekaj dnevi

Uf, ne, še nekaj vam moram povedati, preden lahko nadaljujem, da boste razumeli, kaj me je tako pretreslo, da bi najraje stopila na rob zemeljske plošče (ha ha) in skočila z nje.

Na začetku šolskega leta se je v deveti a vrnil fant, ki je pet let živel na Dunaju. To pomeni, da je bil na naši šoli do tretjega razreda, potem pa je hodil v šolo v Avstriji. Po naključju živi v naši ulici, in preden so se s starši odselili, sva se včasih družila. (To so bili tisti blaženi časi, ko je bilo še čisto vseeno, katerega spola si, ker je bilo pomembneje, da imaš bicikel, žogo ali vsaj veš, kje si ju izposodiš.) Nikoli se mi ni zdel nič posebnega, ali pa vsaj nisem razmišljala o tem. Glavno je bilo, da ni preveč težil, ko sem zgrešila gol (ker sem ga zmeraj). 

No, ampak zdaj je bil ta fant nazaj, in to »ne najmanj čeden«, kot je rekla Klara Jasna, ko je spet spregovorila z mano. Ob misli, da ji je mogoče všeč, me je rahlo zbodlo pri srcu. Čisto malo, kot če se z borovo iglico dregneš v prst. Pojma nisem imela, čemu naj to pripišem. Meni se je zdel tako mimobežen, da nisem niti pomislila, da bi ga dodala na seznam. 

Ampak potem sem enkrat sanjala o njem. Prav zvito se mi je prikradel v sen; v njem sva igrala nogomet, se smejala, jaz sem brcala kot Messijeva dvojčica, gol sem, gol tja, kot gazelica sem tekala od enega do drugega ofsajda (a se tako reče?) in na mojem obrazu ni bilo niti kapljice potu. Vsa vitka in gibka sem bila in Tom (ja, tako mu je ime) se je moral pošteno namučiti, da mi je bil kos. Ko sva končala igro, z rezultatom deset proti deset (malo sem jezna, da niti v lastnih sanjah ne morem zmagati), me je za roko popeljal na rob igrišča in mi čestital. Mislim … Čestital mi je tako, kot to naredijo v romantičnih filmih, saj veste, poljubček sem, poljubček tja … Kar hočem reči, je, da mi je bilo nerodno pred samo sabo, ko sem se zbudila. 

Ves naslednji dan sem preždela v učilnici, da ga ja ne bi srečala na hodniku. Saj mu ne bi mogla pogledati v oči, ne da bi pomislila, kako me je še pred nekaj urami v sanjah navduševal za šport.
 

Zdaj pa res: pred nekaj dnevi …

Ampak saj veste, da se ljudem, ki živijo v tvoji ulici in niso v karanteni (pa še ta dokaj hitro mine), ne moreš večno izogibati. Presenetijo te, ko v najgrši trenirki neseš smeti na ekološki otok ali ko prepoten in razmršen polprištevno vpiješ na šolski avtobus, naj te počaka. 

Mene je moja usoda srečala na vrhu stopnic pred vhodnimi vrati, ko sem se sklanjala k tlom (rit proti cesti, maščobni obroči med kolenom in brado), da bi preverila, ali nimam nemara na levem mezinčku dolge črne dlake (na srečo se je izkazalo, da je bila le senca). Medtem ko sem strmela v neobstoječo kocino, kot da je najmanj zlato zrno, se mi je namreč izza hrbta približal Tom in prvič po tretjem razredu rekel: 

»Živio.«

Skoraj sem padla vznak in se zakotalila navzdol v smeri svoje riti.

»Hej,« sem zamomljala in lovila ostanke dostojanstva. Poravnala sem si majico, da bi popravila vtis maščobnih obročev, in skrila mezinec z dolgo dlako za desni gleženj (takrat še nisem vedela, da dlake v resnici ni). »Prestrašil si me, to pa ni lepo.«

Krasno. Fanta, ki me je v sanjah poljubljal na nogometnem igrišču, učim pravil olike. Tudi če ne bi videla svojega odseva v steklu na vratih, bi vedela, da mi lica gorijo.

»Hm, ja, oprosti,« je rekel vidno presenečen. Najbrž se me je spominjal kot nekaj manj zoprnega. »No, nič, grem domov.«

Kako, domov?! Če bi se sanje uresničile, bi me moral poročiti – tu v resničnosti bo pa kar šel?! Ta misel me je spodsekala in zdaj bi zagotovo padla, če ne bi vmes povsem nezavedno že sama prilezla do vznožja stopnic in se trdno postavila na obe stopali, nujnost predhodne depilacije gor ali dol. (Če ne bi bila budna, bi rekla, da me nosi luna, ker so se vsi ti premiki dogajali čisto zunaj mojega nadzora.)

»Ajaaa …« sem zategnila, kot da hočem, da mi to zloguje, sicer ne bom ničesar razumela, in se brž popravila: »Ma ne, dolgo se nisva videla, nisem vedela, da ste nazaj.« Včasih je sam božji dar, da sem človek, ne Ostržek.
 

»Poleti smo prišli, staršema je potekel mandat …«

Potem se je razgovoril o nekih rečeh, ki so bile verjetno povezane z njihovo selitvijo, službo njegovih staršev, željo, da bi hodil v srednjo šolo v Sloveniji, ampak meni je v glavi odzvanjalo samo: Reci nekaj pametnega. Reci nekaj duhovitega. Reci nekaj takega, da te bo prijel za roko in odpeljal do nogometnega igrišča. Medtem sem opazila, da me je tista frdamana luna primaknila do stene, na katero sem se nalepila kot povoženi kuščar, da bi vsaj v nečem našla oporo, in ob tem še močneje zardela.   
»Se spomniš, kako sva včasih brcala žogo,« sem bleknila in se v mislih oklofutala. 

Presenečeno me je pogledal: »A ti si bila tudi zraven? To sem pa pozabil.«

Povoženi kuščar, povoženi kuščar … 

»Tudi jaz sem se šele zdajle spomnila.« 

Kar videla sem Ostržka, kako me srdito prebada s pogledom. Počutila sem se dokaj klavrno. (Klavrno, srdito, nemara, brž? Resno, Urška?! Mogoče se tako izražam zato, ker včasih lažje preživim sramoto, če si predstavljam, da se dogaja nekomu drugemu, recimo junakinji v knjigi. Zato svojo godljo opisujem, kot če bi pisala poglavje v romanu, moj besednjak pa nehote zanese nekam v srednji vek ali, še huje, k dinozavrom.)

»Hehe, zdaj pa igram nogomet samo še po računalniku.«

Ne vem, zakaj se je pri tem režal, ker ni bilo niti najmanj smešno.

A sem se vseeno tudi jaz pretirano zakrohotala: »Hehe, res, tako je ful manj naporno.« 

Pa od kod to jemljem?! 

Skomignil je z rameni, pogledal navzdol po ulici in ponovil: »Nič, no, zdaj pa res grem. Saj se še kaj vidiva.«

»Ja, zdaj ko si nazaj, ker prej bi se težko,« sem zaklicala za njim. Ker za nekatere reči moraš pač biti jedrski fizik, da jih dojameš. Recimo, da ljudi ne moreš srečati, če so v drugi državi, če niso več, jih pa lahko. Na primer. 

Obvisela sem na tistem zidu kot povoženi kuščar, ki je medtem nedvomno izdahnil svoj zadnji izdihljaj, gledala za njim in se spraševala, kaj me je popadlo. Kdaj točno je pobalin, ki je bil preveč nezapomnljiv, da bi se mi ga zdelo vredno ocenjevati s plusi in minusi, postal fant, ki mi je spodnesel tla pod nogami, kot bi res stala na frnikoli. 

Danes

Še danes se to sprašujem. Kaj je šinilo vame, da so mi odpovedali celo plazilski možgani? To je bil vendar Tom, si moram govoriti, da obdržim vsaj neko vez z razumom. Tom, ki mi je šel včasih na živce, če mi ni hotel posoditi skiroja, in me je v igri med dvema ognjema zmeraj zbil (to je bilo, še preden sem si izmislila, da sem alergična na žogo). Tom, za katerega do pred nekaj tedni nisem niti pomislila, da je pravzaprav fant!!! Kako oskutno. 

Najbolj grozno pa je, da zdaj ne morem nehati misliti nanj. Nanj in na svojo sramoto. Vse bi dala, da bi lahko popravila vtis. Ampak kaj, ko lahko nekoga vidiš samo, če ga srečaš. In če nekdo cele dneve visi v sobi in bulji v računalnik, na šoli te pa niti ne povoha, je mogoče za to kljub vsemu treba nekaj malega jedrske fizike. Ali pač nečesa drugega, česar ne razumem.

Povrhu vsega pa se sprašujem tudi tole: ali mislite, da se je mogoče še kdaj pogovarjati s simpatičnim fantom, kot da ni fant, tudi potem ko prerasteš tretji razred? Samo vprašam. Ker se meni včasih zdi, da bom prej izpulila nevidno dlako kot normalno komunicirala s predstavniki nasprotnega spola. 

Letos bom Božičku pisala, naj mi prinese fanta, s katerim mi ne bo treba govoriti.

Članek je bil objavljen v reviji PIL

PIL je mesečna revija, ki združuje vse, kar najstnike najbolj zanima, jim pomaga skozi najstniška leta, jih zabava in jim širi obzorja.
Več o reviji >